Družina Urankar: »Ni dneva brez pravljic«

Pri Urankarjevih skoraj ne mine dan brez pravljic. Vsi skupaj radi in pogosto zavijejo v knjigarno, saj sta David in Ajda s knjigami že »okužila« malega Liama. Simpatična družinica nam je zaupala, kaj najraje berejo, poklepetali pa smo tudi o izzivih sodobnega starševstva.

Začnimo na začetku. Kje sta se pravzaprav spoznala? Kaj vaju je združilo?

Ajda: Spoznala sva se na atletskem stadionu, kjer sva vsak v svoji ekipi trenirala 400 metrov z ovirami. Jaz sem bila stara 17, David pa 20. Davida sem takoj opazila, le kako ga ne bi, haha. Na začetku se je zdelo kar malo predobro, da bi bilo res.

David: Haha, nimam kaj dodati. Tudi meni se je tako zdelo. (smeh)

Ajda, trenutno ste na porodniškem dopustu. Kako preživljate te prve dni, odkar ste štirje?

Porodniški dopust je pri nas neverjetno dobro urejen. To, da je starš lahko eno leto prost, je pravi luksuz. Ker jo radi kam popihamo, smo se že kar hitro odpravili na morje, da smo ujeli še zadnjih par poletnih dni. Kadar smo doma, pa je na seznamu predvsem igranje z avtomobili (Liam je zdaj še toliko bolj navdušen, odkar ima dodatnega gledalca, haha), nogomet na dvorišču ter obvezno večerno branje pravljic.

David, kakšne so zdaj vaše očetovske »naloge« oziroma zadolžitve?

Biti oče je nekaj najlepšega na svetu. Šport je velik del našega vsakdana in tudi zdaj, ko smo štirje, ni nič drugače. Velikokrat gremo na krajši potep kar fantje sami – Liam na svojem kolesu, jaz pa na rolerjih poganjam Nelsa v vozičku. Tako nam nikoli ni dolgčas pa še Ajda ima kaj časa zase ali pa kakšno kavo s prijateljicami.

Otroštvo danes je drugačno kot nekoč. Tudi starševstvo. Se vama zdi, da je staršem danes težje?

Ajda: Ne vem, če je kaj težje, kot je bilo nekoč. Osnovna logika je ista. Mogoče si sami kaj bolj zakompliciramo, drugače pa še vedno velja, da otrok potrebuje predvsem ljubezen. Kar ne pomeni, da ga je treba razvaditi. Mogoče je težje z vidika, koliko časa povprečen starš preživi v službi. Nam je pa verjetno v kakšni drugi kategoriji lažje.

David: Včasih ni bilo interneta in vseh blogov, kjer ob vsaki pikici ali kašlju že sedem nepodpisanih mamic nate VPIJE, kako neodgovoren si, da ne greš k zdravniku. Mimogrede, super knjiga Adama Kaya Tole bo bolelo se na zabaven način loti tudi tega. Se mi zdi, da če midva ne komplicirava, tudi ta mala dva ne bosta. Rezultate te prakse vam podam v intervjuju čez petnajst ali dvajset let. (smeh)

Kako se vama je življenje spremenilo, odkar sta postala starša? Oziroma še bolje – kako sta se vidva spremenila, odkar sta postala starša? Kateri so za vaju največji starševski izzivi?

Ajda: Predvsem se stvari postavijo na svoje mesto. Kar naenkrat se kakšne malenkosti, zaradi katerih sem se prej obremenjevala, ne zdijo več pomembne. Spoznaš, da pravzaprav preživiš tudi z veliko manj spanja, haha. Je pa to morda trenutno največji izziv, da kljub pomanjkanju dremeža dovolj pozornosti posvečam tudi starejšemu otroku.

David: Se strinjam, stvari se razporedijo po prioriteti in včasih se ti zdi, da v dnevu narediš petkrat več kot prej, čeprav čas teče petkrat hitreje. Res je zanimivo, koliko pomanjkanja spanja telo lahko prenese. Če sem v svojih športnih dneh vedno dajal ogromno poudarka spanju, je zdaj, kot bi se vrnil v študentske dni. Nikoli ne veš, kako dolgo bo žur trajal in ob kateri uri ponoči se bo pravzaprav začel. (smeh)

Kaj kot družina najraje počnete skupaj?

David: Včasih samo sedimo na kavču, preberemo kakšno pravljico, se pogovarjamo ali žgečkamo. Ko smo vsi doma, poskušamo čim več stvari početi skupaj. Če grem jaz kosit travo, gredo po navadi vsi ven, Liam mi pomaga, Ajda kaj brklja po vrtu, Nels pa trenutno še večinoma spi (kadar se ne smeji ali je). Pa izleti, krajši in daljši, na te smo nori!

Ajda: Ne uidejo nam tudi kakšne namizne igre, ki gredo z nami povsod. Najraje igramo zmaje, enko, tutti frutti in človek, ne jezi se.

Skupaj radi tudi berete. Kaj za vašo družino pomeni branje? Kako pomembno se vama zdi tudi za otroke?

Ajda: Tako meni kot Davidu so doma starši veliko brali in to je ostalo z nama, tako da je večerno branje pravljic še vedno na sporedu. Pravljice se mi zdijo super za domišljijo. Opisane dogodke in značaje si lahko predstavljaš po svoje. Dober primer se mi zdi recimo, ko naredijo film po kakšni knjigi, pa je nikakor ne morejo prekositi.

David: Že od malega rad berem in hvaležen sem staršem, da sta mi predala to ljubezen do knjig. Če starša rada bereta, je to verjetno nekaj, česar se »nalezejo« tudi otroci. In Liam je lep primer. Brez pravljic skoraj da ne mine dan in zdaj je v fazi, ko si izmišljuje svoje edicije oz. nadaljevanja. Za branje v odrasli fazi pa verjamem, da mi ni treba delati prevelike reklame. Razgledanost, besedni zaklad, če ne drugega, način umiritve s par stranmi knjige pred spanjem.

Kaj trenutno berete pri vas doma?

Ajda: Jaz sem ravno prebrala Tole bo bolelo Adama Kaya in vsakemu, ki ima dve minuti časa, razlagam, kako noro dobra knjiga je to. Davidu sem sicer rekla, da mu ne bom povedala, kaj se dogaja, ker jo mora prebrati, a se nisem mogla upreti in po moje ve že polovico vsebine. Sedaj sem na Davidovo priporočilo začela brati Pogodbo Mojce Širok.

Liam je pa trenutno najbolj navdušen nad Strašnim volkom Svetlane Makarovič. Vedno doda še kakšno svojo sceno, tako da je bolj pravilno, če rečem, da beremo različne verzije volka.

David: Pri meni je ravno obratno – prebral sem Pogodbo in se zdaj zabavam ob res izvrstni Tole bo bolelo. Komaj čakam, da se lotim Galbraithove (ki je v resnici J. K. Rowling) Smrtonosne beline.

Z Liamom smo ravno končali 3. del Pasjega moža. Ta zbirka mu je tako všeč, da smo čez poletje kar pogoltnili knjige, kakšno celo po večkrat. Pa seveda klasike, kot so Maček Muri, Žogica Nogica ter Disneyjeva pravljica za vsak dan v letu.

Katere knjige oziroma avtorji so vama najljubši?

David: Pred par sezonami me je navdušil Hosseini (Tek za zmajem, Tisoč veličastnih sonc …), se mi zdi, da mu pero oz. beseda res neverjetno lepo teče. Če vam domišljija dela v polnih obratih, priporočam Rowlingovo (Harry Potter) ali Georgea R. R. Martina (Igra prestolov). Svetovi, značaji in zgodbe pri obeh so vrhunsko dodelani. Lani pa sem veliko bral italijanski avtorici Eleno Ferrante in Margaret Mazzantini z zanimivim stilom pisanja in zgodbami, ki jih odpirata. Pa Goran Vojnović (Figa mi je še zlasti pri srcu) in Mojca Širok s Pogodbo sta povsem v vrhu najljubših.

Ajda: Najljubšega avtorja sicer nimam, pri knjigah pa tudi pravzaprav ne vem, kaj točno bi izpostavila, da imajo skupnega. Ena ljubših mi je recimo Puzzov Boter, ki je dosti drugačna od Kayeve Tole bo bolelo, pa bi obe močno priporočila. V žanru kriminalk me je recimo Kiparka Minette Walters tudi čisto navdušila.

Katere knjige pa so Liamu najljubše? Se h kakšnim vedno znova vračate?

Ajda: V bistvu ima rad dokaj različne zgodbice. Od Pasjega moža do Žogice Nogice. Trenutno visoko kotira tudi zbirka pravljic Svet je kakor ringaraja, kjer ima rad predvsem tiste, ki jih s pomočjo sličic bere sam.

David: Vsako preberemo tolikokrat, da že točno ve, če kakšen delček kdaj izpustiva. Nikakor se ga ne da prinesti naokrog oz. pospešiti spalnega procesa. (smeh)

Kako izbirate knjige za Liama? Ali jih kdaj izbere tudi sam?

David: Nekaj knjig je še najinih – no, nekaj celo od najinih staršev. Nove pa si Liam izbere kar sam. Tako je recimo prišel do Pasjega moža. Ko smo bili v Konzorciju, je takoj, ko jo je zagledal, prosil, ali jo lahko kupimo. Tako ga je navdušila, da sva šla že čez dva dni kupit nadaljevanje. Pravljice so tudi zelo popularno darilo dedkov in babic, pri katerih jim ne uspe končati dneva pri manj kot petih prebranih zgodbicah, haha.

Kaj sta vidva najraje brala v otroštvu?

David: Meni je zelo ostala v spominu slovenska ljudska Janček ježek. Pa Ježek bodiček. Ne vem, zakaj se zdaj spomnim samo pravljic z ježki. (smeh) Ok, še Maček Muri za malo več biodiverzitete!

Ajda: Meni sta bili daleč najljubši Zvezdica zaspanka (ki sem jo znala čisto na pamet) in Kosovirja na leteči žlici. Kasneje pa Matilda in 5 prijateljev. Uh, spomnim se tudi izštevank Enci benci na kamenci. Apa cuko znam še vedno na pamet!

Kaj pa knjiga kot darilo – ali knjige kdaj tudi podarjata? In če jih, ob kakšnih priložnostih?

Ajda: Ja, knjige, ki sva jih že prebrala, dava naprej staršem in prijateljem, in ko končajo krog, jih podariva knjižnici.

David: Na domači knjižni polici ostanejo samo tiste, ki se nama res vtisnejo v spomin. Škoda se mi zdi, da bi vse obstale doma, naj zgodba kroži. (smeh) Za darilo pa z veseljem kupiva kakšno posebno izdajo najljubših avtorjev, največkrat obema sestrama in staršem.

Veliko skupnih družinskih fotografij objavljata na družabnih omrežjih. Kakšna je vajina filozofija glede tega, kaj objavita in česa ne?

Ajda: Na družabnih omrežjih objavljava stvari, ki jih ljudje tako ali tako vidijo. Če gremo recimo v Rim ali na Bled, objavimo fotko. Ne vem, zakaj bi to skrivala, saj se tudi tam nismo skrivali po samotnih kotičkih. Ne objavljava pa recimo intimnih stvari ali kakšnih kočljivih scen. To ni najin stil.

David: V trenutku, ko si medijsko izpostavljen, s tem pride to vprašanje. Boš družino skrival pred mediji, ne boš odgovarjal na vprašanja o otrocih in ženi? Lahko pride tudi do tega, da nekateri, javno izpostavljeni, ne gredo več skupaj v nakupovalno središče. Socialna omrežja so le en nov medij ob klasični televiziji, radiu in tisku. Zdi se nama, da je prav, da otroka vesta, kaj, kdaj in na kakšen način sodi na splet, še zlasti pri teh generacijah, ki so se rodile v dobi razcveta te tehnologije.

Kaj pa vajina starševska filozofija? Kakšen je vajin starševski moto?

David: Ravno zadnjič sem nekje zaznal, da če zdaj ne poslušaš majhnih stvari, ti potem ne bodo povedali velikih. In to sva si zelo zapomnila. In ne kompliciraj!

Ajda: Čeprav se je tega treba kdaj zavestno spomniti.